Včeraj je bil fajn dan, veliko pozitivnih je te počitnice, tako da bodo ostale koristno obeležene :o). Že prej smo se menili o vzponih na Vodil vrh in sklenili, da v nedeljo pa gremo ob enih. Dan sem sicer začela s kar zgodnjim bujenjem (kot je pri meni v navadi). Očitno se bliža pomlad, ker se že nekaj dni zapovrstjo zbujam okoli šestih. Potem sem nekaj zabijala čas tja do enajstih, zeblo me je v hiši, zato sem šla spat. Zmazala paštašuto in odprava je krenila navzgor. Šli smo na Vodil vrh (anček+canko, mama, T. in tata). Imeli smo se fino, ker je pač skupina in se vedno najde dober pogovor. Grelo pa je že na začetku, sej nam skoz gre ma tokrat nam je pa tut fajn zakurlo. Vreme je že poletno (no ni tako ekstremno), ampak skoz Zatmin ti da že prva griva vetra. Pri Podorehu (kjer se razcepi pot za Grofovo vodo), smo sledili stezi za Vodil vrh. Midva s T. sva šla naprej, mama, tatko in Cančk pa so šli počasneje. Pot je bila res lepa, skoz gozd, tako da je čas hitro minil, še posebej, ker je niti nisva poznala. Pričakovala sva veliko večji napor, sploh, ker so meni tudi tisti, ki veliko hodijo - Marinka, Tanja, Vasja in drugi (ne poznate) povedali, da je to več kot do Klopce. Vzpenjala sva se eno uro poštenega švicanja. Potem sva prišla do lovske opazovalnice, ki jo lahko vidite na slikah. Tam sva splezala čez žično ogrado in šla proti vikendu od Košute. Ponujali so nam svašta alkohola.
In ker se nama je zdelo, da imajo noge še veliko rezerve in da se baterija pa ne izprazni kar tako, sva krenila od tam še do Mrzlega vrha.
Zgledalo pa je blizu, tako kot Žabijski vrh ne zgleda daleč od Tolminskega triglava, pa ni bilo :P .Kar nekaj časa sva po grebenu prečila do vznožja Mrzlega vrha in naredila kar nekaj lepih slik, prispela pa do vikenda plemena Kemprlejev. Edino kar bi si želela tisti čas je, da bi moja pojava spustila s sebe manj tekočine in da bi imela s sabo več pijače. Potila sem se res ogromno, se pa niti ni splačalo menjati majce. ''Gospodar rdečeglavi'' je vztrajno ponujal mašt, pa sva ga odklonila. Po pravici povedano ne vem, če bi prišla v dolino :D. Od tam sva seveda dala gas do vrha kar po bregu (med trnji, kjer sploh ni poti), ker pač nisva znala oz. kje je pot niti nisva vedela. Na vrhu je bilo pa res lepo, tako da se je splačalo premagat griwo. Jaz sem sicer mislila, da bova porabila veliko manj časa & energije, je bilo pa fajn. Umes smo našli še sneg :o).
In ker smo hvaležni Bogu, da nam je po napornem januarju namenil tak fajn dan, ni manjkal en očenaš.
Na vrhu sva se vpisala v knjigo, če sva že vrh Vodil vrha falila. Potem sva pojedla in šla počasi v dolino. Šipka nisem nabrala :( kar še zdaj obžalujem. Sva pa šla nazaj po poti, ki pelje z Mrzlega vrha in gre lepo skozi gozd, meni se ni zdela zahtevna, ampak je pa šla dol. Tako da bomo videli kako bo, ko bomo sprobali gor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar