KO SE IMAŠ LEPO

Ta dan pa bo treba prav zapisati na koledar, preživela sem ga namreč uber kvalitetno in fajn. Dejansko že dolgo ne pomnim, da bi se imela tako fajntastičajno :P. Iz prestolnice sem se primajala včeraj, hiper utrujena. Za mano je kar veliko dni prezgodaj ustajanja, kar se nekako pozna na mojih možganih :P, včasih ko sem utrujena me začne boleti ''očka'', kar se mi dogaja že odkar sem bila otrok. Vedno, ko sem preveč delala se mi je pojavila bolečina v zadnjem delu za očjo, vedno za levo ;). Tako sem učeraj vedela pri čem sem in; s pomočjo nove veščine, da PREDEN je prepozno začutim, kdaj ne bom zmogla; odločila, da grem zgodaj spat. Prevečkrat se zgodi, da je za mano veliko napornih obveznosti, jaz pa še kar normalno delam, dokler se ne izčrpam.



V novem letu sem sklenila, da se bom prej naučila prisluhniti svojemu telesu. Tako se trudim, da po predavanjih, opravkih in drugih šetnjah tudi počivam, ali pa se vsaj potrudim, da se dam na kavč in primem v roke kako revijo. Upam, da bom tako nadaljevala.


Komu sem podobna? Ravno me mama sprašuje, komu sem bolj, njej ali drugi veji žlahte ;). Jaz sicer tega ne vidim, bi bilo pa dobrodošlo, če bi mi kdo povedal, ki dejansko vidi podobnosti.

Pa preidimo k 24. marcu. TO BI MOGEL BITI DAN, KO BI VISELE DRŽAVNE ZASTAVE NA VRHU DROGA :o). Dan je bil pomladen, sonček je in jst skuštrana haha, tako da so spet peli hribčki. Šla sva popoldne, po prilepljanju stenskih nalepk rož na moje stene (ko naj bi ''delala za fax''), na Mrzli mrzli vrh ;). In bilo je KRASNO. Narava je najlepša in mislim, da ima VELIKO VREDNOST a nima cene. Ugotovila pa sem že, da je ŽIVLJENJE treba uživat, dokler ga imamo in lahko, ko bomo enkrat imeli stalne zaposlitve itak ne bo več možnosti, da bi se kam kar tako odpravila in jo mahnila brez strogih planov. Da ne pozabim, s kako fajn motorinom sem se peljala danes :P.

V hribih je blo pa DESET! In ne le sedi pet ;)!

Sicer smo se malo matrali navzgor, malo bolj počasi in z več pitja ;). Kar naenkrat se je nekako zgodil vremenski preobrat, kar telo čuti in je gotovo razlika a greš pri desetih stopinjah ali pa še enkrat tolko. Zdaj, ko smo ugotovili, kaj spet pomeni biti premočen skozi majico, pa nam napovedujejo sneg. Kje so še letni časi?

Na vrhu je blo pa neznansko lepo  in bi šla takoj nazaj. Vpisala sva seveda se ;) kot vedno in to je prvo in najpomembnejše opravilo (no ja, poleg še kake spodbude za pogum*). Ker imamo avtorsko dovoljenje, imava svoj žig Snoopy, ki je danes žal ostal v dolini. Je res, da pomlad zmede tudi profesionalce v mišljenju, zato je bilo opravičeno :P.

Sva se pa sprehodila še po okolišu. Odkrila sem veliko mravljišč in videla sva, kako lepa narava je še tam – našla sva posebne ''čufke'' trave, ki so bili prijetno – pa tudi organsko, antialergijsko in bio- odlično nadomestilo ležalnika. Jaz bi bila kar gor, če nebi vedela, da moram priti še nazaj. Mama sicer ne komplicira, če pridem kasneje, samo da nisem kje v gozdu ko je že tema in da znam prit sama dol :P pa še prav okusni tortelini so me pričakali doma, ki so skupaj s senfom kombinacija, ki je ena mojih favourite. Potem sem jedla še jogurte, čokolado in jabolko ;). Ravno pa se odločam še med pudingom in bananami.

Da ne bom malo mešala. Naj nadaljujem z Mrzlim vrhom. Po prijetnem sončkanju sva se še parkrat fotografirala in nabrala mačice – za naše pridne in prijazne none in mamo. Nikoli ne pozabi na tiste, ki te imajo radi :D.

In ker tudi jaz ne pozabim na tiste, ki jih imam rada, lahko rečem, da sem se imela najboljfajniš v celem letu, tako da zaradi mene je lahko vse drugo neuspešno :o). Takih trenutkov, kot so bili danes in tako lepa narava, kot je v naši bližini, nima cene in takšnega zadovoljstva, ti ne prinese nobena materialna stvar <3. IO STO CON TE.

CON IL CUORE STO CON TE.