A kaj storiti, če ni ne obče volje in ne individualne poti!
Potem izgubimo tisto, čemur se pravi osebno vodilo.
Danes sem ostala kar lepo v stanovanju, saj nimam nikakršnega namena zapravljati časa in volje na predavanjih, ki mi poleg tega, da mi pobirajo živce in posivijo lase, ne prinesejo dosti praktičnega znanja (z izjemo vzvratnega garažnohišnegatemnega parkiranja). Budilka je bila uštimana nekje na pred sedmo in dan se je veselo (z metričnim poudarkom na prvem e-ju) začel. Canija je tiščalo kakat. Nemo pa je srepel vame že pol ure, preden sem ustala (kot tele v nova vrata). Po zajtrku sem se šla sčuhat ven. Potem sva se odpravila v Šiško (po opravkih).
Nadaljevalo se je z drgnjenjem javnega mnenja, ki mi že preseda. Ne mooorem več. Gabi se mi.
Počutje je danes precej boljše, me pa še vedno boli glava. Sploh, ko nekaj časa študiram, me potem tišči in boli očka.
mali je OK, gleda in spremlja me, ko jamram. Dobro, da ga imam ;), čene drugega, ni boljšega prijatelja & nadzornika Bajsija, ki je vedno pripravljen poslušati.
Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi zdaj imela nekoga, ki bi mi zlikal kup perila. Ali pa se sama počasi dvignem s stola in se spravim pošlihtat kup. Učila sem se malo. Nimam res ne želje ne ambicij po dobri oceni, želim si samo, da bi šlo mimo, ker bi šla potem bolj sproščena za prvi maj na počitnice. Pa tudi če ne rata, se bom pač poleti učila ali pustila za drugo leto.
Ne moremo imeti vsega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar