my fave spray

Lavender is an herb most personal. One person's favorite may be way down on someone else's list. Recently, we planted a new trial bed with about 15 kinds of this sweet smelling sustenance. Now in its third spring, this sample garden has served to remind us of each plant's individual characteristics, subtleties that we tend to forget when we grow them in long massive rows. Our new trial garden was laid out with three of each kind of Lavender planted in a triangle, with each plant situated about two feet apart. Planted this way, it is easy to tell which ones grow fast and should have been planted a lot further apart; and which ones grow slower and, for quicker turn around, should have been planted closer. We can see which ones are suited for which Landscape need, which ones flower longer (or sooner or later), and which ones smell heavenly (or like a hospital). All in all a very practical way to learn about lavender.

Bučenica na lep dan again

No pa pojdimo po vrsti. Včeraj sem bila pri Klemnu frizerju in me je pobarval in malo skrajšal lase. Kljub strahu, da bo šlo preveč mojih las, me je lepo poslušal in ni pretiraval s šišanjem. Na koncu se mi je zdel izgled v redu, tako da bom šla drugič najbrž spet k njemu.

Druga stvar, ki se dogaja, je, da se resničnostni šovi kar vrstijo. Kar naenkrat imam premalo časa, da bi si vse pogledala. Danes so npr. Gospodinje in Top model hkrati :/ tako da bom gledala drugega, ker je prvič, ostale pa snemala in pogledala ob priliki. Začel se je tudi Super model Slovenije, ki je zanimiv. Sicer se mi zdi vloga modela totalno odpaljena in sama nebi nikoi pristala. Nekateri pa imajo pač željo, a pomojem tak poklic uniči tvojo dušo. Tudi dokumentarci, življenjske zgodbe niso slabi, kmalu bo pa še bb slavnih (za katerega so me btw včeraj klicali, če se mislim udeležiti, ker sem na netu nekaj klikala). Seveda sem odklonila.

Danes pa je bil spet en fajn sonček, zato sva jo popoldne s Canijem mahnila na Bučenico in po grebenu do cerkvice, kjer je bilo prav zanimivo, saj smo bili skupaj z enimi, ki imajo bavarskega b. in jazbečake, tako da smo se naigrali.

Kmalu bo Ljubljana, na katero pa se bom itaq mogla navadit, saj bom tam ----------------- do pokoja!

jesenske Mengore

Včeraj je bil zelo lep jesenski dan in s tatom in kuštrom smo se odpravili popoldne na Mengore. Pihalo je fejst, kar je po dolgotrajnem deževju prav pasalo. Sicer je bila pot precej blatna, a smo vzeli v zakup in se imeli lepo. Najprej smo se zgubili (trdijo da sem kriva jaz kar pa n i    r e s), potem pa smo šli skupaj do cerkvice. Slike sledijo.

"Pisma me vedno znova presenečajo, ker so čudoviti, popolni zapisi življenjskih usod ljudi tam zunaj," pravi Sanja Rozman

povodenj

Kot veste verjetno že vsi, je tri dni lilo kot da je konec sveta. Tistemu tam zgoraj se je zmešalo, pa naj še kdo reče da je bog pravičen. Karkoli se je že zgodilo, mu tega ne moremo odpustiti. V Ljubljani je bilo dobesedno vse pod vodo, ker nimajo spucanih odtokov in so na barju. Pri nas je k sreči vse odteklo pravočasno.

Francija-noro

V ponedeljek ponoči sem se vrnila iz Francije. Reči moram, da so bili to eni najlepših dni kar jih pomnim zadnja leta. Res je, da se je zgodilo marsikaj in tako človek resnično ugotovi, da se le enkrat živi. Naj še enkrat povem, da se čustev na takem doživetju ne da opisati s parimi stavki. Grupa je bila fantastična (* vsem) in smo se zelo navezali. Vedno smo bili pripravljeni, točni in nobeden ni bil siten. Spoznala sem prijetno družino iz Trsta, Šoštanja ter Kanala pa mojo sosedo na Krivcu, gospo iz Brežic in nekaj drugih, za piko na i pa smo imeli še krasnega vodjo :P. Človek mora iti po svetu, da vidi da se imamo pravzaprav fajn. Kdor nikamor ne gre blizu vidi, potem pa lahko jamra.

Kot že rečeno, prvi dan sem ustala okoli 4h in se odpravila proti JP. Polet smo imeli v jutranjih urah in bilo je neurje kot za stavo. Ko smo prišli, smo imeli krožno vožnjo 3 ure po Parizu, potem smo se nastanili v hotel La Manhatan, zvečer pa šli še s turistično ladjico po Seni in na Eifflov stolp, kjer nas je pošteno stuširalo.

Drugi dan je bil božanski- dolina Loare z gradovi in mestecem Amboise. Ta dan me je najbolj očaral od vseh. Vozili smo se nekako 3 ure v eno smer iz Pariza, najprej do enega in nato do drugega gradu, na koncu pa še sprehod po mestecu.

Tretji dan je bil na programu Louvre in obvezno fotkanje z daVincijevo damo ;). Potem smo si ogledali zapor, kjer je umrla grofica Marija in ostali, pa Notre Dame, čeprav nisem ljubitelj cerkvenega, zvečer pa še pravljični Mont martre, ki je bolj posebna četrt.

Zadnji dan smo se posvetili ogledu Versailesa, ki me je razočaral. V dvoranah se grejo ''moderne razstave'' (beri: alla Pokemon figurce v razkošnih dvoranah. Na vrtovih pa je bila ploha, tako da ni bilo ravno idile. Potem smo si ogledali impresionistične (pa druge tudi) slike v Muse Orsee, popoldne pa še Elizejske poljane s slavolokom in ognjem pod njim. Sledil je tudi krajši šoping.
Naj povem, da imajo francozi pač ''drugačne'' navade, kulturo kot slovenci. Vzamejo si dobesedno čas. Za eno stvar plačat stojiš pol ure in desetkrat jo zavije, kar pomeni, da si kot turist ne moreš veliko privoščiti, ker moreš vedno nekam noret. Avtomobile imajo bolj za prevozno sredstvo kot simbol, kar pomeni, da ga pustijo v folah in sredi ceste, pa grejo kaj iskat in ga že sosed potiska, če mu je napoti. Nepopisno je ciganov in črncev, ki sicer nebi motili, če nebi stalno drezali v turiste in prodajali eifflčke, ki so se mi prav zamerili. Ne znajo angleško, kar pomeni, da je velika nezmožnost komunikacije s turisti.

Kljub temu, bo to eden mojih najlepših spominov v življenju.

andiamo a parigi

Še 19 ur me loči od dviga od tal in smeri proti Parizu. Komaj čakam. Spakirano je že dobesedno v s e. Tako mi ostane le še odštevanje ur in spanje. Razmišljam, ali bi vzela s seboj večino denarja na kartici oz. ali me bo mastercard spet zajeb**. Tudi glede fotiča (btw imam novega iksusa kompaktnega ;) ) se ne morem odločiti, ali bi ga dala med ročno prtljago, saj po pristanku nebi rada že prvi dan mrzlično iskala kje je, ko bo že pol izleta mimo. Vzela sem (pretežno) topla oblačila, saj se je preveč shladilo. Zdaj samo še upam, da ne bo kakšne stavke. jouir.

vzgoja

Sama že nekaj časa vzgajam različne vrste kaktej in jih tudi uspešno množim. Zato se je v moji zbirki nabralo že kar nekaj lepotcev. Predstavljam samo nekatere od njih (na voljo so za prodajo).

Kakteje izvirajo iz suhih in vročih področij puščav oz obrobja oaz. Za kakteje je značilno da so poraščene z iglicami, katere preprečujejo izhlapevanje vode, kar pa je puščavi velikega pomena, saj padavin skoraj ni, in rastline morajo varčevati z vodo, če hočejo preživeti. Zato je vsaka rastlinska vrsta morala prilagoditi okolju. V Evropo so jih prinesli osvajalci in popotniki, kateri so osvajali neznana področja po svetu in prinašali poleg znanja o različnih kulturah tudi nam že znane rastlinske sorte. Nekatere so prišle tudi kot posamezna rastlina ali kot seme v zabojnikih oziroma kot mešanica v blatu zemlji ali organskih odpadkov.

i believe i can fly

ko imaš vsega si slep za vse, ko nimaš nič,spregledaš

dolg

Mislim, da sem dolžna kar nekaj objav. Kot prvo, smo bili včeraj pri klopci. Seveda je bilo za moj rojstni dan nekam treba na izlet :o). Našla sem celo tri gobe, ki sem jih dala babici. Da ne omenjam, da se v okolici Tolmina dobi tudi do 100 jurčkov/dan. Upokojenke jih veselo grabijo. Sama nisem nek strasten gobar oz. prav nič nočem imeti z gobami. Torej jih ne jem in ne nabiram! Zato nočem popustiti, ko me ljudje silijo, naj jih probam/nabiram. Sem že vsakemu povedala da jih ne maram in ne mislim pomagat iskat, da pa me lahko pokličejo, ko bodo nabirali ciklame. Dan je bil mrzel, ravno fajn za v hribe. Sedaj je dosti manj soparno, ni vlage in vročine.

Popoldne je sledilo slavje. Nisem vabila nobenega, kot že nekaj let ne. Za darilo sem dobila eno ciklamo, orhidejco, denar, slikico in kodralnik las (vroča krtača). Od vsega sem, pa naj zveni kakorkoli, še najbolj vesela denarja. Vzela ga bom na izlet v Pariz in mi bo še najbolj prav prišlo. Preveč je šare, ki jo ljudje kupujejo slavljencem zato, ker pač čutijo, da morajo nekaj prinest. Že stokrat sem ponovila, da sama ne rabim nič. Še najbolj sem vesela, da se kdo spomni name in mi čestita (pa ne tako mehanično preko interneta, ampak po telefonu/v živo). Torta je bila dobra :oP. Vsako leto mi jo speče gospa Jurančičeva, sicer so več ali manj vedno na isti način, samo številka se iz leta v leto spreminja :( (veča). Kar ne morem verjet, da sem zdaj že po vseh kriterijih odrasla.

Mi je bil pa od vedno všeč datum 4. september. Nekako čutim, da je to pravi dan zame. Je samo moj dan. Lahko zapomnljiv. Naj pa povem, da imam bratranca in sestrično, ki sta rojena na petek trinajsti (13. maj in 13. september). Sicer nisem vraževerna in niti malo ne vrjamem v ta sranja.

Popoldne, ko se je malo poleglo, sem še (skoraj vse) spakirala in spravila v kovček. letalo imam zgodaj zjutraj na četrtek, pridem ponoči v nedeljo. Najbolj se veselim Louvra, Eifflovega stolpa in gradovov v Loari. Včeraj sem gledala da Vincijevo šifro, ki me je razočarala. Če ne bereš knjige ti očitno ni dovoljeno razumeti filma.

vse najboljše za me juhuhu 4. september je spet