Že nekaj časa nisem nič updatala, posledica prekomernega študiranja in obveznosti za fax da kar glava boli. Dejansko sem tako utrujena, da nimam niti moči, da bi si odpočila. Tale januar je bil zame skrajno teman mesec zato upam, da bo v prihodnje bolje, ker res nebi rada, da bo celo leto takšno, ker če bo, potem bo z*******. Kaj mi dogaja ta teden:
Minimalno do pol noči bi mogla moja skupina oddat do nalogo (včeraj), jaz sem moj del (to je 3 poglavja od 4!!! in to sem vse jaz naredila), naredila že dolgo nazaj, ena sošolka je naredila še eno poglavje in mi pomagala, ostale tri, ki pa me vedno nekaj kritizirajo in bore malo prispevajo, pa bi morale narediti samo še eno poglavje , ampak ga niso mogle. Tako smo zamudili rok za ta teden in poslali nalogo danes, prfox se je usmilil zato, ker grejo gospodične pol na počitnce in mormo pod NUJNO u sredo zagovarjat. Bolj me moti to, da se jaz vedno potrudim in potem dobim leden tuš po glavi, če mi enkrat rata, da ne zmorem vsega. Januarja sem bila veliko pod pritiskom, potem pa sem imela še težave s koordinacijo. Ko imajo drugi izpite (še za nazaj!) razumem in jih pustim, zakaj pa mene nihče ne razume da imam obveznosti? Da ne govorim koliko drugih privatnih brezveznih zadev pride, da ne more kdo kaj narediti, pa potem vskočim.
Ko sem ponoči ugotovila da nismo nč naredile, nism mogla spat in sm pazi ratala prov OBUPANA. Bolelo me je to, da bi se morala pripravljati za izpit, pa se nisem mogla zaradi drugih. Morala sem pomagati delati še tisti del, ki naj ga jaz nebi naredila potem pa sploh ni bil narejen. Tako sem zgubila čas za študij izpita in še naloga je padla v vodo. Rezultat je bil da nisem nič znala in da seminarska ne bo zagovarjana ta teden, kar pomeni, da mi je spodletelo oboje. Če bi vedela, da na koncu resno ne bo končano včeraj, bi se vsaj bolje pripravila za izpit (kar bi se imela pravico, glede na to, da sem naredila sama veliko več kot druge skupaj in da vedno pomagam, ko imajo za pisat drugi). Ob 1h 18min mi je bilo že tako toplo in slabo, da sm pozimi spala pr odprtem oknu v sami kanoteri. Spala nisem nič, ker tudi canija ni bilo pri meni. Potem sem ustala, da bi se učila, pa so maili glede naše projektne nal. še kar deževali :S zakaj se ne znam postavit zase?
Izpit pa je presenetljivo dobro šel :D. Zato sem bila res zadovoljna, da ga bom vsaj naredila, moram pa reči, da mi je ta predmet bolj ustrezal kot tisti na moji katedri, zato mi je res žal, da sem se imela čas učiti vsega skupaj pol dneva, ker če bi se bolj natančno naučila, bi imela res več od tega in dobro oceno.
Sem pa dobila danes obvestilo še za en predmet, da imam oceno 9.
Po izpitu sem se s frendico, ki je bila z mano na izletu v Franciji, dobila v maximarketu v slaščičarni, ker se res dolgo nisva videle. Kako bi se, ko pa sem cel januar trpela, če mi je kdo samo rekel, da me povabi ven. Imela sem dela za več ur, kot je ur podnevi. Na faxu sem živela, zato sploh nisem več vedela, kaj so kuhana kosila. Ob žvečenju paninov ugotoviš, kako fajn je, ko prideš v stanovanje pa si skuhaš tortiline :P. Danes sem jih naredila. Klepetali sva in klepetali. Za tem sem šla še na gosposvetsko in si kupila jabučka <3.
http://www.youtube.com/watch?v=PK2WulMuyDs
danes pa fotke ne delajo (smesko z nosom dol smrk).
30.1.11
28.1.11
iz študentskega štaba kar vre od pridnih možganov
skrbimo pa tudi, da hribi niso zanemarjeni, včeraj smo bili s Canijem & Tomažem pri Klopci, danes pa brz bo bližnjici do Babe, Žabijskega vrha in potem po Pajotowi do Klopce :S zdej bo za en čas dost.
V življenju nikoli ničesar ne zamudim, ker pride samo tisto, kar mi je namenjeno.
skrbimo pa tudi, da hribi niso zanemarjeni, včeraj smo bili s Canijem & Tomažem pri Klopci, danes pa brz bo bližnjici do Babe, Žabijskega vrha in potem po Pajotowi do Klopce :S zdej bo za en čas dost.
(oh anja se uči)
V življenju nikoli ničesar ne zamudim, ker pride samo tisto, kar mi je namenjeno.
23.1.11
bil je eden tistih nepremišljenih impulzov :P strupen ugriz.
Dva dni pred božičem in brez potrebnih dolarjev na bančnem računu se mi je zmračilo. S 76. ceste in Broadwaya sem v strupenem mrazu zakoračil proti katedrali nekaj ulic nižje.
Zadnja Applova trgovina, ki so jo pred nekaj več kot letom dni odprli v New Yorku, dejansko deluje kot katedrala. Še preden vstopiš vanjo, te oblije sij Applovega loga, ki bdi visoko nad vsem dogajanjem v neskončnem prostoru. Ob novici, da je Steve Jobs, demiurg Appla in njegov glavni izvršni direktor, ponovno na okrevanju, me je za hip spreletela misel, da se bodo na sedežu Appla v Cupertinu, Kalifornija, nekega dne spomnili in prazno jabolko zapolnili z Jobsovo podobo. "Jobs je ameriški heroj," mi je zatrdila prijateljica, lastnica galerije, ter mi takoj nato natrosila nekaj elementov malikovanja človeka, ki še vzdržuje mit o ameriškem geniju.
Znotraj Applovega templja je kot v mravljišču. Številno osebje (pred božičem oblečeno v rdeče, zdaj ponovno v modre majice) je razkropljeno med občudovalci predmetov z bleščečimi zasloni visoke ločljivosti. Kupci ali zgolj občudovalci, sledniki ali neverniki? Ogromen prostor z izredno visokim stropom ti vceplja občutek lastne nepomembnosti, ne pa tudi osamljenosti. Zazreš se v zaslon, se morda zamisliš ali se ogleduješ okoli sebe. Takoj so pri tebi. "Potrebujete nasvet?" poizvedujejo glasovi uniformiranih prišepetovalcev vseh starosti in videzov.
Za razliko od drugih cerkva je Applova zakristija v spodnjem nadstropju svetišča. Namesto bleščečih macov, iPadov, iPhonov in iPodov ter sterilnega ozračja tehnološkega sveta, v katerem človeka obleti želja, da bi se umaknil v puščavo, je nadstropje nižje svetloba mehkejša, vrvež človeški. Po stenah so razobešeni in na police zloženi dodatki za kultne Applove izdelke: tipkovnice, baterije, zvočniki pa tudi zaščitni etuiji za iPhone, iPade. Prostor se zaključi z dolgo mizo iz mehkega svetlega lesa, za katero sedi kakšen ducat oseb. Kot razlaga velik napis na steni za njihovimi hrbti, gre za novo generacijo Applovih vojščakov. Za projektom "Genius Bar" (besedna igra na program iTunes in genije, ki razumejo Applovo tehnologijo) se skriva nova, agresivna trgovska strategija velikana iz Silicijeve doline. Poleg onih za dolgo mizo so geniji razpršeni med omizji, za katerimi posedajo skupine posameznikov, ki še iščejo svoje pleme. Ljudem za mizo ne delijo hrane, temveč tehnologijo, ki ne razpravlja, temveč prinaša rešitve, komentira Allan, mladi menedžer, ki koordinira operacije. Daleč od pogledov mimoidočih v kletnih prostorih Applovega hrama na Broadwayu in povsod po svetu ta hip poteka proces največje verske spreobrnitve sodobnega časa.
Ko je v začetku leta 2007 Apple prišel na trg s svojim modelom pametnega telefona, se je stresel svet. iPhone je v hipu postal predmet poželenja vseh generacij: kot playstation, kot iPod, kot mini bralna tablica, fotoaparat in videokamera, majhen računalnik s hitrim brskalnikom in ne nazadnje tudi telefon. Sem kaj pozabil? Naprava je v moj žep priletela šele leto in pol po tistem, ko je svet ponorel za novim gadgetom. Že nekaj ur kasneje sem preko Twitterja svetu sporočal svoje navdušenje. A tudi zgroženost. V primerjavi z ostalo Applovo tehnologijo je bil takrat 3GS, predzadnji model iPhona, zastrašujoče hiter in predrzen. Med testiranjem aplikacij sem že prvo noč ugotovil, da lahko v svoji (rimski) soseščini nadziram vse tiste, ki ravnokar visijo na Twitterju. Imena in priimki ljudi, ki jih nisem poznal, zraven pa njihovi natančni naslovi. Sredi noči bi lahko potrkal na njihova vrata! Zgroženost nad drznim nespoštovanjem pravice do zasebnosti je kmalu prerasla v nekaj drugega. Kadar se je le dalo, sem se izognil računalniku ter preko iPhona bral in tudi sam poročal iz vsakega vogala svoje zasebnosti. Spomnim se, da sem si že prve dni zasvojenosti z novo tehnologijo zaželel, da bi mali telefon imel tudi tipkovnico. "Nikoli več ne bi uporabljal računalnika," sem sporočil prijatelju. Iz New Yorka je nekaj sekund zatem prišel odgovor: "I would kill for an iPhone keyboard".
Vse ostalo je šlo kot blisk in danes je Apple Inc., podjetje za proizvodnjo strojne in programske računalniške opreme, drugo največje podjetje na svetu (merjeno s tržno kapitalizacijo). Aprila 2010 je Steve Jobs najavil rojstvo iPada. V nekem dolgem intervjuju je kasneje pojasnil, da je bil projekt bralne tablice rojen še pred iPhonom. Toda strategija podjetja, ki se je z iPodom leta 2001 začelo dvigati iz prahu pozabe, je, kot je pojasnil Jobs, potrebovala svež zagon. Apple je za vsako ceno hotel del vesolja, ki sta si ga pred njim delila Nokia in Motorola. Tehnologijo, ki je bila izdelana za bralno tablico, so zato presadili v majhen, a pameten telefon, projekt iPada pa preložili na kasnejše čase. Ko je aprila lani iPad ugledal luč sveta, so jih v Ameriki prvi dan prodali tristo tisoč kosov. Osemdeset dni kasneje je številka narasla na tri milijone. Samo v zadnjem tromesečju je prodaja Applovih izdelkov po svetu narasla za 71 odstotkov, po zaslugi telefonov in bralne tablice pa je Apple v zadnjih letih povečal svojo prodajo s 100 na 300 milijard dolarjev. Apple se zdi nezaustavljiv, njegov apetit raste iz dneva v dan.
Staro za novo
Maja lani sem stopical po New Yorku in se poigraval z idejo o nakupu iPada. Po osmih mesecih konstantnega, hitrega in organiziranega branja vsega mogočega preko iPhona se mi je utrudil vid. Na koncu sem se odločil za nakup in prvič stopil pred pročelje nove Apple store na Upper West Side, natančneje na vogalu 67. ulice in Broadwaya. Tudi tistega dne se mi je potrdil vtis, da v Applu še vedno mislijo, da se njihovi izdelki prodajajo sami od sebe. Moje poizvedovanje po dva meseca starem iPadu se je namreč končalo že na vratih bleščeče trgovine. Oseba z nalogo usmerjanja kupcev pri vhodu v trgovino, ki mi takrat še ni delovala kot katedrala, me je prepričevala, naj od projekta odstopim, ker da so v Ameriki kupljeni iPadi zaklenjeni in jih v Evropi ni mogoče uporabljati.
Ko sem s pokvarjenim iPhonom pred mesecem dni stopil skozi končno na stežaj odprta vrata Applove mega trgovine in dal svoje podatke receptorjem Genius Bara, sem hotel preveriti hitrost in moč wifija v trgovini. "Ime mi je John," me je nekaj trenutkov zatem nekdo potrepljal po rami. Operacija 3GS je trajala le nekaj minut. John, ki je v trgovini delal šele nekaj mesecev, je vtipkal serijsko številko mojega telefona in ugotovil, da ni več v garanciji. "Tako malih popravil ne delamo tukaj. Poznate Tekserve? Oni bi to popravili. Zamenjava dela vas bo stala 26 dolarjev," mi odrecitira John, ko mu povem, da sem klient Tekserva že vsaj deset let. "Počakajte malo," mi še reče. Čez dve minuti se vrne s predlogom. "Če nam pustite vaš stari telefon, vam damo novega zastonj," bruhne John in se opravičuje, da mi je vzel toliko in toliko mojega dragocenega časa. V nekaj minutah so iz Cupertina obvestili italijanski Vodafon, da je moj bivši, v Rimu kupljeni telefon zdaj v njihovi lasti, ter odklenili telefon, ki so mi ga podarili. Zakaj? Kaj se dogaja? Kaj je bil tisti klik, ki je mladega Johna s Filipinov pripravil do tega, da je na lastno pobudo odšel do svojega nadrejenega in mu predlagal deal z mano? V katerem grmu tiči zajec? Preprosta promocijska politika ali mojih 1500 kontaktov v telefonu? Toda le koga pri vsej tej vohljavi tehnologiji še zanima, kaj imam shranjeno v telefonu? V zadregi se nasmejim lastni konservativnosti, pa kljub temu, preden zamenjam pokvarjeni telefon za brezhibnega, pritisnem na erase. Toda radodarnost Appla, nenadna prijaznost, s katero je izginila zadnja trohica snobizma in narcizma nad lastno tehnologijo, mi ni dala spati.
"To, kar se ti je zgodilo v Applu, je trenutno naša največja težava. V servisiranju in popravilih nam držijo nož na vratu, po kapljicah nam odmerjajo nadomestne dele, medtem ko se v lastnih trgovinah obnašajo razsipno," mi je globoko v trebuhu svojega Tekserva zaupal David Lerner. Tekserve je v New Yorku ikona za Apple. Vsaj bil je.
Ob koncu sedemdesetih sta Lerner in Dick Demenus ustanovila Current Design Corporation. "Nismo bili ravno zvezde," pojasnuje Lerner, "projektirali pa smo radijske aparate, kasetnike, gramofone." V konferenčni video sobi je Lerner s polic zvlekel nekaj obrtno izdelanih aparatov CDC. Prva telefonska tajnica. "Potrebovala je približno trideset sekund, preden ti je odgovorila," se glasno smeji David, nato pa mi v roko položi njihov prvi walkman. Bil je velik in težak kot opeka.
Leta 1984 je Dick Demenus, zdelo se mu je nekoristno govoriti s slovenskim novinarjem, za skoraj 3000 dolarjev kupil prvega maca. Bil je mitski macintosh 128 K. Na trg so ga pospremili z video oglasom "1984", ki ga je za 1,5 milijona dolarjev posnel Ridley Scott.
"Za nas je bil 128 K vse. Odprl nam je čudoviti svet grafičnega dizajna, tipografije," navdušeno pripoveduje Lerner. Toda revoucionarni macintosh ni imel ventilatorja, njegov hladilni sistem pa je bil tako slab, da so mu pregorevala analogna vezja. Za popravilo je Apple takrat zahteval 300 dolarjev, Lerner in njegova skupina pa so zadevo spravili v tek za 125 dolarjev. "Malo smo kradli ideje, si našli lastne dobavitelje, se povezali s skupinami ljubiteljev in prodajalnami macintoshev. Posel je cvetel, želeli smo popravljati tudi računalnike v garanciji. Stopili smo v stik z Applom. Postavili so nam pogoj, da začnemo prodajati njihove računalnike," mi je razložil Lerner. Apple je zahteval, da poleg popravil v garanciji na leto prodajo vsaj za 25.000 dolarjev računalnikov. Lerner in Demenus sta ugriznila v jabolko. Udeležila sta se tečaja, opravila Applov izpit. Niti v sanjah si nista predstavljala, kako se prodaja računalnike. CDC sta preimenovala v Tekserve in v novi logo dodala smehljajoče se jabolko.
Tekserve je rasel, toda kot sloviti hotel Chelsea v neposredni bližini trgovina ni spreminjala svojega stila. S starim avtomatom za prodajanje kokakole, ki deluje še danes, artdekojevskimi kinodvoranskimi sedeži, prodajalnim pultom, ki ga podpira zid K128, ki je gospodoma, danes v srednjih letih, prinesel srečo, ter vso drugo živopisno kramo kultnih industrijskih predmetov in dizajna je Tekserve še danes najbolj podoben trgovinam v Sohu. Kaj reči o zbirki več kot dvesto radijskih aparatov, ki krasijo eno od sten nekaj tisoč kvadratnih metrov velike trgovine? V njej je zaposlenih dvesto tehnikov inženirjev in ljudi drugih poklicev. New York je mesto tonskih inženirjev in snemalnih studiev. Takšne profile v Tekservu najraje najemajo. Sicer pa New York še vedno privlači mlade ljudi, ki jih pot zanese v Tekserve. "Skupaj smo, ker nam je to všeč, veže pa nas prepričanje, je Apple najboljši. Pred desetimi leti, ko je Applu šlo precej slabo, je Demenus hotel presedlati na PC. Zagrozil sem, da bom naslednji dan zapustil firmo," pripoveduje Lerner.
Zadnja Applova trgovina, ki so jo pred nekaj več kot letom dni odprli v New Yorku, dejansko deluje kot katedrala. Še preden vstopiš vanjo, te oblije sij Applovega loga, ki bdi visoko nad vsem dogajanjem v neskončnem prostoru. Ob novici, da je Steve Jobs, demiurg Appla in njegov glavni izvršni direktor, ponovno na okrevanju, me je za hip spreletela misel, da se bodo na sedežu Appla v Cupertinu, Kalifornija, nekega dne spomnili in prazno jabolko zapolnili z Jobsovo podobo. "Jobs je ameriški heroj," mi je zatrdila prijateljica, lastnica galerije, ter mi takoj nato natrosila nekaj elementov malikovanja človeka, ki še vzdržuje mit o ameriškem geniju.
Znotraj Applovega templja je kot v mravljišču. Številno osebje (pred božičem oblečeno v rdeče, zdaj ponovno v modre majice) je razkropljeno med občudovalci predmetov z bleščečimi zasloni visoke ločljivosti. Kupci ali zgolj občudovalci, sledniki ali neverniki? Ogromen prostor z izredno visokim stropom ti vceplja občutek lastne nepomembnosti, ne pa tudi osamljenosti. Zazreš se v zaslon, se morda zamisliš ali se ogleduješ okoli sebe. Takoj so pri tebi. "Potrebujete nasvet?" poizvedujejo glasovi uniformiranih prišepetovalcev vseh starosti in videzov.
Za razliko od drugih cerkva je Applova zakristija v spodnjem nadstropju svetišča. Namesto bleščečih macov, iPadov, iPhonov in iPodov ter sterilnega ozračja tehnološkega sveta, v katerem človeka obleti želja, da bi se umaknil v puščavo, je nadstropje nižje svetloba mehkejša, vrvež človeški. Po stenah so razobešeni in na police zloženi dodatki za kultne Applove izdelke: tipkovnice, baterije, zvočniki pa tudi zaščitni etuiji za iPhone, iPade. Prostor se zaključi z dolgo mizo iz mehkega svetlega lesa, za katero sedi kakšen ducat oseb. Kot razlaga velik napis na steni za njihovimi hrbti, gre za novo generacijo Applovih vojščakov. Za projektom "Genius Bar" (besedna igra na program iTunes in genije, ki razumejo Applovo tehnologijo) se skriva nova, agresivna trgovska strategija velikana iz Silicijeve doline. Poleg onih za dolgo mizo so geniji razpršeni med omizji, za katerimi posedajo skupine posameznikov, ki še iščejo svoje pleme. Ljudem za mizo ne delijo hrane, temveč tehnologijo, ki ne razpravlja, temveč prinaša rešitve, komentira Allan, mladi menedžer, ki koordinira operacije. Daleč od pogledov mimoidočih v kletnih prostorih Applovega hrama na Broadwayu in povsod po svetu ta hip poteka proces največje verske spreobrnitve sodobnega časa.
Ko je v začetku leta 2007 Apple prišel na trg s svojim modelom pametnega telefona, se je stresel svet. iPhone je v hipu postal predmet poželenja vseh generacij: kot playstation, kot iPod, kot mini bralna tablica, fotoaparat in videokamera, majhen računalnik s hitrim brskalnikom in ne nazadnje tudi telefon. Sem kaj pozabil? Naprava je v moj žep priletela šele leto in pol po tistem, ko je svet ponorel za novim gadgetom. Že nekaj ur kasneje sem preko Twitterja svetu sporočal svoje navdušenje. A tudi zgroženost. V primerjavi z ostalo Applovo tehnologijo je bil takrat 3GS, predzadnji model iPhona, zastrašujoče hiter in predrzen. Med testiranjem aplikacij sem že prvo noč ugotovil, da lahko v svoji (rimski) soseščini nadziram vse tiste, ki ravnokar visijo na Twitterju. Imena in priimki ljudi, ki jih nisem poznal, zraven pa njihovi natančni naslovi. Sredi noči bi lahko potrkal na njihova vrata! Zgroženost nad drznim nespoštovanjem pravice do zasebnosti je kmalu prerasla v nekaj drugega. Kadar se je le dalo, sem se izognil računalniku ter preko iPhona bral in tudi sam poročal iz vsakega vogala svoje zasebnosti. Spomnim se, da sem si že prve dni zasvojenosti z novo tehnologijo zaželel, da bi mali telefon imel tudi tipkovnico. "Nikoli več ne bi uporabljal računalnika," sem sporočil prijatelju. Iz New Yorka je nekaj sekund zatem prišel odgovor: "I would kill for an iPhone keyboard".
Vse ostalo je šlo kot blisk in danes je Apple Inc., podjetje za proizvodnjo strojne in programske računalniške opreme, drugo največje podjetje na svetu (merjeno s tržno kapitalizacijo). Aprila 2010 je Steve Jobs najavil rojstvo iPada. V nekem dolgem intervjuju je kasneje pojasnil, da je bil projekt bralne tablice rojen še pred iPhonom. Toda strategija podjetja, ki se je z iPodom leta 2001 začelo dvigati iz prahu pozabe, je, kot je pojasnil Jobs, potrebovala svež zagon. Apple je za vsako ceno hotel del vesolja, ki sta si ga pred njim delila Nokia in Motorola. Tehnologijo, ki je bila izdelana za bralno tablico, so zato presadili v majhen, a pameten telefon, projekt iPada pa preložili na kasnejše čase. Ko je aprila lani iPad ugledal luč sveta, so jih v Ameriki prvi dan prodali tristo tisoč kosov. Osemdeset dni kasneje je številka narasla na tri milijone. Samo v zadnjem tromesečju je prodaja Applovih izdelkov po svetu narasla za 71 odstotkov, po zaslugi telefonov in bralne tablice pa je Apple v zadnjih letih povečal svojo prodajo s 100 na 300 milijard dolarjev. Apple se zdi nezaustavljiv, njegov apetit raste iz dneva v dan.
Staro za novo
Maja lani sem stopical po New Yorku in se poigraval z idejo o nakupu iPada. Po osmih mesecih konstantnega, hitrega in organiziranega branja vsega mogočega preko iPhona se mi je utrudil vid. Na koncu sem se odločil za nakup in prvič stopil pred pročelje nove Apple store na Upper West Side, natančneje na vogalu 67. ulice in Broadwaya. Tudi tistega dne se mi je potrdil vtis, da v Applu še vedno mislijo, da se njihovi izdelki prodajajo sami od sebe. Moje poizvedovanje po dva meseca starem iPadu se je namreč končalo že na vratih bleščeče trgovine. Oseba z nalogo usmerjanja kupcev pri vhodu v trgovino, ki mi takrat še ni delovala kot katedrala, me je prepričevala, naj od projekta odstopim, ker da so v Ameriki kupljeni iPadi zaklenjeni in jih v Evropi ni mogoče uporabljati.
Ko sem s pokvarjenim iPhonom pred mesecem dni stopil skozi končno na stežaj odprta vrata Applove mega trgovine in dal svoje podatke receptorjem Genius Bara, sem hotel preveriti hitrost in moč wifija v trgovini. "Ime mi je John," me je nekaj trenutkov zatem nekdo potrepljal po rami. Operacija 3GS je trajala le nekaj minut. John, ki je v trgovini delal šele nekaj mesecev, je vtipkal serijsko številko mojega telefona in ugotovil, da ni več v garanciji. "Tako malih popravil ne delamo tukaj. Poznate Tekserve? Oni bi to popravili. Zamenjava dela vas bo stala 26 dolarjev," mi odrecitira John, ko mu povem, da sem klient Tekserva že vsaj deset let. "Počakajte malo," mi še reče. Čez dve minuti se vrne s predlogom. "Če nam pustite vaš stari telefon, vam damo novega zastonj," bruhne John in se opravičuje, da mi je vzel toliko in toliko mojega dragocenega časa. V nekaj minutah so iz Cupertina obvestili italijanski Vodafon, da je moj bivši, v Rimu kupljeni telefon zdaj v njihovi lasti, ter odklenili telefon, ki so mi ga podarili. Zakaj? Kaj se dogaja? Kaj je bil tisti klik, ki je mladega Johna s Filipinov pripravil do tega, da je na lastno pobudo odšel do svojega nadrejenega in mu predlagal deal z mano? V katerem grmu tiči zajec? Preprosta promocijska politika ali mojih 1500 kontaktov v telefonu? Toda le koga pri vsej tej vohljavi tehnologiji še zanima, kaj imam shranjeno v telefonu? V zadregi se nasmejim lastni konservativnosti, pa kljub temu, preden zamenjam pokvarjeni telefon za brezhibnega, pritisnem na erase. Toda radodarnost Appla, nenadna prijaznost, s katero je izginila zadnja trohica snobizma in narcizma nad lastno tehnologijo, mi ni dala spati.
"To, kar se ti je zgodilo v Applu, je trenutno naša največja težava. V servisiranju in popravilih nam držijo nož na vratu, po kapljicah nam odmerjajo nadomestne dele, medtem ko se v lastnih trgovinah obnašajo razsipno," mi je globoko v trebuhu svojega Tekserva zaupal David Lerner. Tekserve je v New Yorku ikona za Apple. Vsaj bil je.
Ob koncu sedemdesetih sta Lerner in Dick Demenus ustanovila Current Design Corporation. "Nismo bili ravno zvezde," pojasnuje Lerner, "projektirali pa smo radijske aparate, kasetnike, gramofone." V konferenčni video sobi je Lerner s polic zvlekel nekaj obrtno izdelanih aparatov CDC. Prva telefonska tajnica. "Potrebovala je približno trideset sekund, preden ti je odgovorila," se glasno smeji David, nato pa mi v roko položi njihov prvi walkman. Bil je velik in težak kot opeka.
Leta 1984 je Dick Demenus, zdelo se mu je nekoristno govoriti s slovenskim novinarjem, za skoraj 3000 dolarjev kupil prvega maca. Bil je mitski macintosh 128 K. Na trg so ga pospremili z video oglasom "1984", ki ga je za 1,5 milijona dolarjev posnel Ridley Scott.
"Za nas je bil 128 K vse. Odprl nam je čudoviti svet grafičnega dizajna, tipografije," navdušeno pripoveduje Lerner. Toda revoucionarni macintosh ni imel ventilatorja, njegov hladilni sistem pa je bil tako slab, da so mu pregorevala analogna vezja. Za popravilo je Apple takrat zahteval 300 dolarjev, Lerner in njegova skupina pa so zadevo spravili v tek za 125 dolarjev. "Malo smo kradli ideje, si našli lastne dobavitelje, se povezali s skupinami ljubiteljev in prodajalnami macintoshev. Posel je cvetel, želeli smo popravljati tudi računalnike v garanciji. Stopili smo v stik z Applom. Postavili so nam pogoj, da začnemo prodajati njihove računalnike," mi je razložil Lerner. Apple je zahteval, da poleg popravil v garanciji na leto prodajo vsaj za 25.000 dolarjev računalnikov. Lerner in Demenus sta ugriznila v jabolko. Udeležila sta se tečaja, opravila Applov izpit. Niti v sanjah si nista predstavljala, kako se prodaja računalnike. CDC sta preimenovala v Tekserve in v novi logo dodala smehljajoče se jabolko.
Tekserve je rasel, toda kot sloviti hotel Chelsea v neposredni bližini trgovina ni spreminjala svojega stila. S starim avtomatom za prodajanje kokakole, ki deluje še danes, artdekojevskimi kinodvoranskimi sedeži, prodajalnim pultom, ki ga podpira zid K128, ki je gospodoma, danes v srednjih letih, prinesel srečo, ter vso drugo živopisno kramo kultnih industrijskih predmetov in dizajna je Tekserve še danes najbolj podoben trgovinam v Sohu. Kaj reči o zbirki več kot dvesto radijskih aparatov, ki krasijo eno od sten nekaj tisoč kvadratnih metrov velike trgovine? V njej je zaposlenih dvesto tehnikov inženirjev in ljudi drugih poklicev. New York je mesto tonskih inženirjev in snemalnih studiev. Takšne profile v Tekservu najraje najemajo. Sicer pa New York še vedno privlači mlade ljudi, ki jih pot zanese v Tekserve. "Skupaj smo, ker nam je to všeč, veže pa nas prepričanje, je Apple najboljši. Pred desetimi leti, ko je Applu šlo precej slabo, je Demenus hotel presedlati na PC. Zagrozil sem, da bom naslednji dan zapustil firmo," pripoveduje Lerner.
22.1.11
burja.
Zunaj je lep sončen dan in jaz sedim za predavanji. Rezultatov marketinškega upravljanja kar ni in noče bit, kar se mi zdi skrajno nesramno. Zaradi mraza imam spet močan ekcem, tako da mi je koža zažarela in pritekla ven kri, pa rdeča sem povsod.
Če bi se profesorji tako držali rokov, kot to zahtevajo od nas, bi se zamislili, kako nerealne naloge nam postavljajo. Moti me odnos, in to povem, do nas, ki je skrajno ignorantski.
še en utrinek iz današnje učne ure
Če bi se profesorji tako držali rokov, kot to zahtevajo od nas, bi se zamislili, kako nerealne naloge nam postavljajo. Moti me odnos, in to povem, do nas, ki je skrajno ignorantski.
še en utrinek iz današnje učne ure
Popoldne pa smo obiskali klopco:
21.1.11
study holidays.
Zaključili smo zimski semester, torej sledijo bolj ali manj imenovane počitnice.
Moram priznati, da so za mano res trije depresivni tedni. Predmet, ki smo ga dobili in na račun odsotnosti profesorja opravili v treh tednih namesto v treh mesecih (v enakem številu ur kot sicer!) je v moje življenje prinesel skrajno zaposlenost. Praktično sem se že tako navadila življenja na faxu, da bi lahko tam prestala. Prav smešno se mi zdi, ko sedim lahko doma. Vmes sem imela še en izpit, zilion seminarskih in kolokvij. Predmeti niso tako težki, če se trudiš, dobiš pa v vsakem primeru preslabo oceno. Jaz vem, da preštudiram vse in imam po pisanju dober občutek, pa potem vedno pišem zadostno. Meni ni več nič razumljivo kaj prfoxu ni jasno. To se dogaja vsem razen nekatreim ''elitnežem'' ki konstantno beležijo dobre ocene :S (so pa bolj malo prisotni na faxu). Pa naj še kdo reče, da je danes znanje vrednota.
Zdaj se bom lotila interpretacije perception map za našo raziskavo. Potrebno bo namreč opraviti še zagovor pri profesorju. Za nameček pa pošiljam zgolj nekaj utrinkov teh dni v beli Ljubljani.
Moram priznati, da so za mano res trije depresivni tedni. Predmet, ki smo ga dobili in na račun odsotnosti profesorja opravili v treh tednih namesto v treh mesecih (v enakem številu ur kot sicer!) je v moje življenje prinesel skrajno zaposlenost. Praktično sem se že tako navadila življenja na faxu, da bi lahko tam prestala. Prav smešno se mi zdi, ko sedim lahko doma. Vmes sem imela še en izpit, zilion seminarskih in kolokvij. Predmeti niso tako težki, če se trudiš, dobiš pa v vsakem primeru preslabo oceno. Jaz vem, da preštudiram vse in imam po pisanju dober občutek, pa potem vedno pišem zadostno. Meni ni več nič razumljivo kaj prfoxu ni jasno. To se dogaja vsem razen nekatreim ''elitnežem'' ki konstantno beležijo dobre ocene :S (so pa bolj malo prisotni na faxu). Pa naj še kdo reče, da je danes znanje vrednota.
Zdaj se bom lotila interpretacije perception map za našo raziskavo. Potrebno bo namreč opraviti še zagovor pri profesorju. Za nameček pa pošiljam zgolj nekaj utrinkov teh dni v beli Ljubljani.
19.1.11
jebeno 2011.
pa nekaj iz ljubljanskega soncnega dne, ki ga je potrebno zaradi ekstremnosti fenomena obeleziti
There's this girl in the mirror, I wonder who she is. Sometimes I think I know her and sometimes I wish I did. There is a story in her eyes, lullabies, and goodbye. When she's looking back at me I can tell...she's hurting inside.
It's getting colder now and the darkness consumes me. Depression is slowly creeping up. Maybe one day you'll actually care about me.
She can't hide no matter how hard she tries, her secret disguised behind the lies. And at night she cries away her pride, with eyes shut tight staring at her inside. All her friends know why she can't sleep at night, all her family asking is she alright. All she wants to do is get rid of this hell, well all she's got to do is stop kiddin herself. She can only fool herself for so long.
- vse manj zaupam frendom
- kadim (baje) po novem.
- jem majonezo :S
- jem hruške in grozdje :O
- ne maram dežja
- sem spet bjonda
- hodim (pre)pozno spat
- spijem vse več kave
- sem pod stresom
le kdaj bo prišlo 2010!
There's this girl in the mirror, I wonder who she is. Sometimes I think I know her and sometimes I wish I did. There is a story in her eyes, lullabies, and goodbye. When she's looking back at me I can tell...she's hurting inside.
It's getting colder now and the darkness consumes me. Depression is slowly creeping up. Maybe one day you'll actually care about me.
She can't hide no matter how hard she tries, her secret disguised behind the lies. And at night she cries away her pride, with eyes shut tight staring at her inside. All her friends know why she can't sleep at night, all her family asking is she alright. All she wants to do is get rid of this hell, well all she's got to do is stop kiddin herself. She can only fool herself for so long.
- vse manj zaupam frendom
- kadim (baje) po novem.
- jem majonezo :S
- jem hruške in grozdje :O
- ne maram dežja
- sem spet bjonda
- hodim (pre)pozno spat
- spijem vse več kave
- sem pod stresom
le kdaj bo prišlo 2010!
9.1.11
samo učim se in sem depresivnega razpoloženja.
Prebujajo se volkovi, prebuja se divja sla.
Ne rabim obljub samo iskren obraz.
Ne vidi se dna ne upa skočit v vodo.
Ne vidi se dna boji se plavati ne zna.
Naj vara nas to, neznano daje tudi čar.
tole je moja hrčica
marketinsko okolje
pejmo se naprej ucit 
Ne rabim obljub samo iskren obraz.
Ne vidi se dna ne upa skočit v vodo.
Ne vidi se dna boji se plavati ne zna.
Naj vara nas to, neznano daje tudi čar.
tole je moja hrčica
canijeva snoopy zobna krtačka
2.1.11
Naročite se na:
Objave (Atom)