http://questaanimaverde.blogspot.com/

10. 4. sem otvorila nov spletni dnevnik
tokrat bo zaščiten, zato mi vsi, ki bi ga radi brali, pošljite prošnjo na mail

zaključen blog

Tale moj opis zapiram. Ne se ustrašit.

blogspot mi ne dovoli več nalagat slik, ker bi morala za nadaljno količino plačevati. Zato bom prešla na nov blog, link dobite zvečer ;).

Poletno vreme, referendumska nedelja, okrevanje in učenje trikov ;)

Toliko stvari se je zgodilo recently, da ne vem, kje naj začnem. Pa bi bilo mogoče najbolje, kar pri koncu, večer je, neznansko sem utrujena in ura je pol enajstih zvečer, sedim pred televizijo v Podutiku, ravno sem vase spravila večerjo in banano, pa sem se spravila še malo obveščati o mojem lajfu ;). 

Včeraj smo šli malo prepozno spat in zgodaj vstali, kar pa niti nebi bil problem, če nebi sosedova j***** (pa prav zadržat se je treba) psica tulila celo noč. Za nameček pa so potem s svojim truščem celo ulico zbudili še člani takiste familije, ki so se vračali z maturanca. Moram pa reči, da sva zvečer pogledala film Številka 23 in da bi bil, če bi se malo bolj potrudila spremljati, precej psihološki z dobrim konceptom; fajn.

Poleg zdaj zame že normalnega pohajanja, dela za fax in skrbi za okrevanje našega pacienta ;) pa smo se udeležili tudi referenduma. Sama sem odločno glasovala PROTI malemu delu, saj ne podpiram izkoriščanja delavcev, ki bi ga novi zakon še spodbudil.
So pa ta vikend padle tudi prve ribe, zame sardelice, spečene v zunanji posodi. Je pa bila ta vikend ekstremna količina cvetnega prahu v zraku, tako, da smo alergiki posledično prejokali soboto & nedeljo.

 

Claritine so sicer zalegle in pomirile solzenje, kihanje in rinitis iz nosu, je pa še vedno zoprno, ko se priplazi oblak gostega prahu in zajame dolino. Bilo bi koristno, da bi zdaj prišel dež in vse skupaj odnesel.

Komaj čakam naslednji vikend, ko bomo šli v Amsterdam :o). Moja dolgoletna želja bo uresničena in videla bom cvetoče tulipane, mesto iz pravljice in lesenih cokel. Še prej imam seveda ogromno obveznosti na faxu, ki se bo v prihodnjih dneh spremenil kar v moj drugi dom.

A sem že povedala, da po novem Cani ne uboga samo mene :P ? Hja, bili so pridni in prejšnji teden sva ga peljala k veterinarju. Bili smo namreč na vrsti za cepljenje proti kužnim boleznim, kjer je mali spet zagnal celo sceno. K sreči ga na veterini že poznajo,tako da vsi vejo, da ko pride potrebuje dva veterinarja, pa še brca. Po opravljenem ''pikcu'' pa smo izbrali še brikete, ki jih zdaj fant lahko uporabi za prilizovanje cucku od svoje punce :P, da ga bo imela še rajši.

Another catastroph, ki se je pripetila ta vikend pa je bilo fotrovo razbitje MOJE skledice za zajtrk in zato sem od posebne osebe kot posebno darilo dobila posebno šalčko, ki zaznamuje vsak nov dan in zdaj služi namesto prejšnje.

Dogaja se veliko, imamo pestro in lahko bi opisala še kaj, če se mi nebi že zapirale oči. Do desetih sem namreč bila gospodinja, ker se mi je po vsej kuhinji raztresel kus-kus, tako da sem vse posesala, pomila, potem pa še oprala novo in pobrala staro perilo; danes smo šli proti Ljubljani spet trije anček-banček-in pomaranček ;). Prijeten klepet je tako popestril vožnjo, da bi z veseljem peljala še do Londona.

Vse manj se znamo pogovarjati, pa tako veliko si imamo vedno povedati. K sreči pa se še najde kdo, ki te podpira in te je vedno pripravljen razumeti. Malo je takih, zato se jih držite!!!

Jaz pa grem počasi proti postelji, ker tudi Cani že dobro uro smrči poleg mene. Kaj več morda napišem jutri, če bom imela čas. Problem pa je, da mi blogspot ne dovoli več nalagati slik, ker naj bi jih plačevala?! pajade.

pozitivke

Če pogosto in veliko deliš z drugimi... če se zaveš, da je vsaj en človek zaradi tebe lažje živel - to pomeni, da ti je uspelo.

Ralph Waldo EMERSON

what I miss so much.

I wanna hug when you say hello

I wanna hug when it's time to go

I wanna hug because everyone knows

Hugging is good for you

I wanna hug, it's a wonderful feeling

Wanna hug, it helps with (it's part of) the healing

Wanna hug, because hugging feels

Like a natural thing to do.



receptura alla kasha

Ker moje ustvarjalne ideje na Facebooku rezultirajo v izjemnem zanimanju za kuho, bom tudi tokrat pojasnila eno izmed pacarij.

Sestavine;

- zelenjava (bučke, ohrovt, bleda, paprika)

- sol

- kis, zelenjava za v solati

- lonček kaše

Za psa;

- konzerva (mesna po želji)

- na drobno narezana paprika

Na štedilniku ogrejemo teflonsko skledo vode in počakamo, da začne vreti. Potem pripravimo omako (to naredimo že prej, tako da je zdaj pripravljena - na olivnem olju skuhamo narezano in oprano zelenjavo in pustimo, da pobere vodo, to traja kako uro, potem še posolimo in dodamo kakšne začimbe, jaz imam rada baziliko).

Potem odmerimo ajdovo kašo. Kuhamo jo na zmernem ognju približno 20 minut. Jaz po vretju kar izklopim štedilnik, da sama pobere vodo.

Za psa damo prej ven, saj ne sme soli. Potem jo dodamo in premešamo.

Pogrejemo še omako in pripravimo solato (jaz izberem vsakokrat neko zelenjavo in okisam, posolim itd.).

Ko poteče 20 minut odcedimo morebitno ostalo tekočino in kaša je gotova. Po želji dodamo gorčico (ki jo jaz zelo zelo veliko dodajam) ali pa kakšno drugo podrobnost.

Pa dober tek!

"Življenje nam že ponuja vse, kar potrebujemo za prehrano in zdravje. Bolj ko preprosto jemo, bolj smo zdravi." HAY

pomlad v beli Ljubljani

Ko bi se mogla spravit študirat, me ravno pozove moj anchek po telefonu. In ko sem povedala, kje sem včeraj šetkala, me je okregala, da je nisem poklicala, pa bi prišla tudi ona v Šiško iz Šentvida ;) in mi zabičala. da moram drugič povedat, pa mi je kaplno - a pridem zdaj.

In tako sva se dobili, najprej pri Mercatorju v Šiški (sem šla kar čez Dravlje, tako, da me res ni bilo treba čakat), pa se sprehodile do njenega stanovanja (v Šentvid). Potem pa nazaj in na pijačo, potem pa še giro po štacuni.

In seveda je spet padla lepa debata in prijetno popoldne, zunaj, toplo je in mesto je zelo lepo. Komaj čakam, da enkrat sprobam še na nebotičniku, kjer se baje sploh ne sliši prometa.

Za povedat sva kljub temu da sva se videle par dni nazaj, imele veliko. Danes bi res lahko kak nono rekel: ''Babe tiho sej bo še deževalo.''

So mi pa všeč vsi cvetovi, ki so raznih barv. Pa tudi nebo je bilo zvečer (po predavanju Pirc-Musar pooblaščenke) prijetne rdeče vesele barve.

Tudi za Bežigradom je bilo sonce. Sva se naklepetale, jaz sem še malo zamudila fax, a je k sreči V.I.P. gostja zamujala še huje, tako, da ni bilo panike. Ogledali sva si še teniske (obe sva za gležnarje).
Jutri pa bom kmalu doma.

Oh Bog se me usmili na jutrišnjem kolokviju!

P.S. Anchek moj (*****) mi2 pa čez vikend ponoviva pravljico!

Ona sanja o Ljubljani.....

Ona, ki sanja kot prispodoba verjetno po malem vseh nas, Ljubljana pa prispodoba skrite želje za katero si zamišljamo, da je ‘rešitev’. Ta pesem je majhno a zelo osebno darilo vam. Rad bi, da to razumete kot moj poklon ljudem, ki polno doživljajo mojo glasbo in so v teh čudnih časih ostali emocionalno živi - moj poklon vam.

Zlate ribice

Se še spomniš? vedno aaa.
http://www.youtube.com/watch?v=kbGq299_fdk

Nisem še povedala, da si že dolgo želim tri zlate ribice. Večrat pomislim, pa kako fajn bi blo pogledat vsak dan v akvarij pa si zaželeti misel.

Ja prav take bi rada.

Pa naj še kdo reče, da sem zahtevna. Že večkrat sem opazovala njihovo plapolanje v Zooticu. Luštne so.

Prijateljstvo je nekdo, ki bi rad daroval, ne pa zahteval. John KNITTEL

CITIRAM: Kaj sploh je osebno? Če si čustveno inteligenten človek z odprtimi očmi in srcem, dojemaš vse okoli sebe zelo osebno. In verjamem, da je večina ljudi takih, če ne vedno se jim vsaj na trenutke odprejo vrata sočutja.

Kjer je volja je tudi pot ;).

A kaj storiti, če ni ne obče volje in ne individualne poti!
Potem izgubimo tisto, čemur se pravi osebno vodilo.

Danes sem ostala kar lepo v stanovanju, saj nimam nikakršnega namena zapravljati časa in volje na predavanjih, ki mi poleg tega, da mi pobirajo živce in posivijo lase, ne prinesejo dosti praktičnega znanja (z izjemo vzvratnega garažnohišnegatemnega parkiranja). Budilka je bila uštimana nekje na pred sedmo in dan se je veselo (z metričnim poudarkom na prvem e-ju) začel. Canija je tiščalo kakat. Nemo pa je srepel vame že pol ure, preden sem ustala (kot tele v nova vrata). Po zajtrku sem se šla sčuhat ven. Potem sva se odpravila v Šiško (po opravkih).

Nadaljevalo se je z drgnjenjem javnega mnenja, ki mi že preseda. Ne mooorem več. Gabi se mi.

Počutje je danes precej boljše, me pa še vedno boli glava. Sploh, ko nekaj časa študiram, me potem tišči in boli očka.

mali je OK, gleda in spremlja me, ko jamram. Dobro, da ga imam ;), čene drugega, ni boljšega prijatelja & nadzornika Bajsija, ki je vedno pripravljen poslušati.
Razmišljam, kako lepo bi bilo, da bi zdaj imela nekoga, ki bi mi zlikal kup perila. Ali pa se sama počasi dvignem s stola in se spravim pošlihtat kup. Učila sem se malo. Nimam res ne želje ne ambicij po dobri oceni, želim si samo, da bi šlo mimo, ker bi šla potem bolj sproščena za prvi maj na počitnice. Pa tudi če ne rata, se bom pač poleti učila ali pustila za drugo leto.
Ne moremo imeti vsega.

koruzni žganci

Ena mojih najljubših jedi in najbrž edina, za katero lahko rečem, da sestavlja 50% mojega telesa. Hja, zasluži si posebno objavo, saj jo imam res rada.

Če bi še kdo rad sprobal in spacal; tukaj objavljam recept ''po moje''.

 

Na štedilniku v teflonski ponvi stopimo koščke masla in potresemo s koruznim zdrobom.

Pošteno zalijemo z vodo in pustimo gret.

Vmes cel čas pazimo, da se ne sprime, ne smemo pa tudi preveč drezati, da nastanejo koščki

.

Poleg vsega še solimo in dodamo (po kakšne 30minut pečenja) jogurt.

Pa dober tek!

ko te strese stres.

Prav ničkaj lep dan ni za mano.

 Po celem vikendu, ki je bil nadvse stresen, me tišči glava. Začelo se je vse skupaj zapletati že pred vikendom, ko sem se z osebo, ki mi dosti pomeni, dobila na pijači :o). Mele sva se enkratno, preživele lep večer, ampak vseeno te malo stistne, ko slišiš, v kakšnih težavah so drugi. Sem človek, ki je zelo dovzeten za težave drugih, zato jih ne morem preprosto pomesti skozi eno uho notr in skozi drugo ven. Potem se je nadaljevalo, ko že v petek nisem mogla imeti miru čez noč, ker sosedov pes tako cvili. Vikend pa je bil itak đabe, ker je bil mali zdelan od vročine in smo plesali okoli njega. Pa T. je bil operiran v Šempetru, kar me je naredilo :(.

 Jah kaj naj, če si se mi pa smilil tako zelooo vsakič ko si poklical ;) (vem, da boš to čekiral :P). In seveda nisem spala tudi v soboto, ker me je (pod)zavestno skrbelo, kako bo. Malo na hitro je prišlo vse skupaj, sploh ko pomisliš, kako bolnik trpi ko ga zagrabi. Itak sem vedela skoz, da bo use uredu, samo prijetno pa tud ni, da imaš nekoga tako v bolnici. Vsaj mami sem povedala, da jo PRVIČ IN EDINIČ res razumem, zakaj je tako jokala, ko je mene pustila pol leta v bolnišnici takrat, pred mnogimi leti. Jaz sama sebi nisem nikoli dala veljat, da mi ''ni lahko''.

V nedeljo pa nismo mogli spat zaradi veselice v Minku, Črvu pa Bugattiju, tako, da mi je bilo nakoncu že slabo od vsega :S. K sreči je Mali dovolil, da ga pridem pogledat, tako, da je bil vsaj ta čas fajn <3.

In tako sem pridno poleg psa pohajala tudi svojega Pežoja, tako je naredil v nedeljo kar precej kilometrov ( ;) Tolmin – Gorica – Šempeter – Tolmin – Idrija - Ljubljana). Presenetljivo ob vsem skupaj pa je, da ni šlo nič goriva :P. Upam, da ni kaj z elektroniko.

Potem pa sem poslušala pogovor še ene osebe, ki ima kar precej težav, za njo pa tudi nekoga, ki mi veliko pove. Tako sem imela polno glavo vsega in ni čudno, da se je buča uprla. Če prištejem še to, da sem za znanko zvedela, da je hudo bolna…

Danes sem si vzela popoldne malo fraj :/. Bilo je bolje, zdaj pa spet boli za znoret. Pa še Brikija vam pokažem – da ne boste mislili, da mislim samo na svojega mišeta.