adventni venčki

Sama sem bila pridna in si letos priskrbela material pravočasno, lani sem namreč v btcju v Bauhausu osnove iskala nekoliko prepozno, pa so mi jih razgrabili navdušeni nadobudneži adventa. Tako mi je letos uspelo narediti že kar tri venčke, enega sem dala kolegici od mame, dva pa sta za nas, ki sta tudi večja (čeprav je sama zbrala manjšega), tako bo eden za v podutiško gnezdo, drugi pa ostane kar doma.

Mami je bolje, žile se ji celijo, a je vseeno kar zoprno. Sama in tudi jaz sva mislili, da bo vse skupaj nekoliko lažje prestala. Slike sledijo (danes strežnik ne dela, obljubim drugič ).

zima zima

Zima, zima bela...

...vrh gore sedela,
pa tako je pela, da bo Mirka vzela,
ker on nič ne dela,
ker on nic se ne uči -
čakaj, čakaj Mirko ti!

Danes sva bila s Canijem pri Klopci. V snegu!
Bilo je res P R A V L J I Č N O. So trenutki v življenju, ki jih ne bom nikoli pozabila. Tale je nedvomno eden izmed takih. Čeprav sva bila sama, sva se imela skrajno fino. Pogledi so bili že prav zimski. Narava je res največji umetik. Zasnežena idilična smrekova vejevja in zgolj ropotanje in hrustanje snegeca pegeca pod mojimi (že kar udelanimi) gojzarcami so naredila posebno vzdušje. Edino, kar je res zelo škifo je, da se že hitro zdaj naredi tema. Tako moraš na vrhu kar brzeti, majco dol, jopo dol, preoblečt in gas. Na vrhu je bil še gorski sonček, tako da bi kar ostala  nekje tam gori, za vedno!
Brluzga se začne od senika navzdol. Tam je nekoliko bolj ''rjavo'' zasneženo, zato si pa toliko bolj poplačan, ko dospeš do klopce. Priznam pa, da je pot kar naporna in zmatra. Gaz namreč zahteva in pobere veliko več moči človeka, kot treking po suhem listju ali zemlji. Cani je že dobil goro piškotov, saj po poti nisva nič jedla. Že tako sem se bala, da bo preveč mraz navzdol, kar pa na sreči ni bilo, ker sva tako hitela. Ovita v windstoper, kapo, rokvaice in šal sva pač prišla do Tolmina oziroma do nadžabč, kjer naju je čakal ''taksist'' z našim ''yellow cabom'' (tati z mamino ibizo, ki je rumena po kateri je znana :) ).
 
Takšni trenutki dajo življenju vrednost. Včasih se zamislim, ali nisem resnično zajebala pri izbiri poklica. Družbi bo že koristil, predvsem v gospodarskem pogledu, saj je to izjemno zaposljiv poklic, ki ljudi prepričuje, da bodo srečnejši, če bodo vrzeli v sebi, ki so že tako prazne, zapolnjevali s produkti. Morda jih bom tudi sama primorana siliti v to in držati napetost. Kompulzivna potrošnja. To je zagotovo danes najbolj v razcvetu. A na žalost se rešitve za probleme ne da najti v Mercatorju, mogoče bi bilo bolje, če bi se malo bolj poglobili v medsebojne odnose in odšli na kavo k najboljšemu sosedu, ki nas ne razvaja.
 

enkrat slike drugič tekst

Včeraj smo bili z Boštjanom in Cančijom pri Klopci. Imeli smo se super, saj je bil to vsaj eden izmed dni, ko ni deževalo. Čeprav je bila že tema, ko smo se iznad Žabč peš vračali domov, je bilo prav fino. Danes pa že potujem proti Podutiku, ker imam jutri zjutraj obveznosti z novinarji, kaj več pa naj ostane skrivnost.          
Dela za fax imam veliko, zgleda, da ga nikoli ne zmanjka. Sem pa bila pridna in kljub pohajanju ta vikend vsak dan zvečer veliko naredila. Včeraj sem tipkala še nekje do devetih.
Danes dopoldne sem obiskala babico, kjer smo imeli manjši klepet. Objavljam pa še nekaj, kar sem dolžna, in sicer svojo novo dnevno sobo.



pride dan, navaden, tih in zaspan ko se zjutraj že povsem očitno zdi da bi bolje b'lo, če ga ne bi bilo

Mislim, da je zadnje dni nekaj narobe z nalaganjem fotografij. Hotela sem vam namreč razkriti svoje novo pohištvo, pa ni šlo ne včeraj ne danes.

Dnevi so vse krajši, ure so vse daljše. :S. Zabavam se s pisanjem seminarskih nalog. Trenutno se odločam za raziskavo o vplivu prikazovanja agresije v razvedrilnih vsebinah. Imam že prvo oceno, ki je plus deset, tako da letos nisem slabo začela. Razparvljati bi se dalo o pravičnosti pomoči državi za šolajočosemladino, ampak ker je že tako čuden dan lahko to preskočimo ;).

Ko smo že mislili, da se je tistemu tam zgoraj pokvaril ventil, smo le dočakali en turoben suh dan. Nekoliko je zmrazilo, ampak važno da ne lije. Mami ima v četrtek operacijo krčnih žil, ker je bila do zdaj bolna. Jaz imam spet težave s prebavo ali beri: krče po vsaki stvari :S. Ne vem več, kaj je vzrok, ker se zdaj res pridno pazim in ne jem agrumov, brokolija, cvetače, grozdja, repe ali zelja, ne jem kivijev in vsega, kar me je napenjalo, suhega sadja, jote, fižola, boba, hrušk ki me ubijajo in podobnega. Je pa neprijeten občutek, ko imaš cel čas nemirno črevo. Moram pa priznati, da so mi sploh vanilijevi všeč, in sem postala kakiman, mogoče pa to tudi ne odgovarja želodcu.

Ta teden je luksuzen, ker sem prišla domov že v torek, ker sem šla prejšnji teden obiskati Ljubljanske mlekarne, ki so mi bile by the way, reees všeč, to so naši obvezni obiski podjetij pri praktikumu ena, eden od skupine mora prisostvovati, tako da so šle ta teden druge punce (na tušmobil) . Sem pa imela v torek celo paniko, ker kot sama pravim, moram ob manic tuesdays, vstajati že sredi noči, ker imam predavanja ob osmih (v ljubljani pa to pomeni, da moraš zaradi gužve na pot kar prej kakšno uro) in sem videla že en dan prej, da mi manjka en degu (Parigi- majhen, zleht) in ga zagledam na balkonu v klimatski napravi, da mi je ratalo slabo, potem sem se vrgla vsa v cunjah za na fax na mokra balkonska tla kot kakšna B. Jones in ga lovila in vse ograjevala z mizico od Ikee. Ker sem bila tam samo ponedeljek in torek sem Canija pustila doma.

Tudi misije parkirna hiša našega faxa sem se uspešno lotila. Letos mi nekako rata najti plac in parkirati v njej, stane pa evro na uro. Jaz pravim, bolje vrabec v roki kot golob na strehi in torej bolje parkirni prostor s plačilom kot brez njega ali pa takšen za štiri eure na uro, kot ga ima Anja v maksiju. So pa ekstremno ozki parkirni prostori in vsak ima zraven še kandelaber :( da komot frdirbaš avto, ja so pač po zadnji modi in so tudi parkirni prostori slim in fit, prav nič ne zavidam sošolkam, ki vozijo sicer bajno razkošne džipe, a ne upajo v parkirno hišo, da jih ne uničijo.

Ker moram to vedno napisat, bom tudi tokrat hvalisala sebe, da imam nove camperce (green peu ankle hybrid).

Sem pa tudi navdušena nad Kreslinovim novim cd-jem čeprav zame nobena ne preseže Goričkega v Piran.

Ob koncu tedna je na Tolminskem potekala širša iskalna akcija za pogrešanim 26-letnim Urbanom Oreškom iz Tolmina, ki ga svojci pogrešajo vse od 25. oktobra, ko je od doma odšel neznano kam. Policisti so, takoj ko so jih svojci obvestili, da Urbana pogrešajo, razpisali iskanje in preverjali, kje bi lahko bil.
V soboto nekaj minut po 12. uri pa je občan iz okolice Tolmina, pod vasjo Žabče ob levem bregu Tolminke (približno 500 metrov od t. i. Hudičevega mosta, ki se nahaja nad Tolminskimi koriti, kjer vodi lokalna cesta iz smeri Zatolmina do vasi Čadrg), našel bundo črne barve, ki naj bi jo nosil pogrešani.


Tolminski policisti so popoldan takoj sprožili in organizirali iskalno akcijo za pogrešanim Urbanom ter pregledali teren na zahtevnem delu struge v tolminskih koritih in v okolici omenjenega mostu. Iskanje so zaradi teme zvečer prekinili in jo nadaljevali v nedeljo zjutraj.


Poleg tolminskih policistov so v dvodnevni iskalni akciji sodelovali tudi člani PGD Most na Soči, PGD Tolmin, člani GRS Tolmin ter člani tolminskega društva za podvodne dejavnosti in člani kajakaškega društva iz Tolmina. Samo v nedeljo je tako pogrešanega Urbana iskalo 54 ljudi. V okviru omenjene iskalne akcije so preiskali širše območje struge reke Tolminke do sotočja z reko Sočo, vključno z akumulacijskim jezerom pri Mostu na Soči, a pogrešanega 26-letnika niso našli. Tolminski policisti bodo zato iskalno akcijo nadaljevali, ko bodo vremenske okoliščine in vodostaji reke Tolminke in kalnost reke Soče to dopuščali, dotlej pa bodo pogrešanega iskali v okviru svojih rednih nalog.
Policija prosi vse, ki bi o pogrešanem Urbanu Orešku kar koli vedeli, naj pokličejo najbližjo policijsko postajo oziroma interventno številko Policije 113 oziroma anonimni telefon policije 080 1200.

vir:24ur