Ko bi se mogla spravit študirat, me ravno pozove moj anchek po telefonu. In ko sem povedala, kje sem včeraj šetkala, me je okregala, da je nisem poklicala, pa bi prišla tudi ona v Šiško iz Šentvida ;) in mi zabičala. da moram drugič povedat, pa mi je kaplno - a pridem zdaj.
In tako sva se dobili, najprej pri Mercatorju v Šiški (sem šla kar čez Dravlje, tako, da me res ni bilo treba čakat), pa se sprehodile do njenega stanovanja (v Šentvid). Potem pa nazaj in na pijačo, potem pa še giro po štacuni.
In seveda je spet padla lepa debata in prijetno popoldne, zunaj, toplo je in mesto je zelo lepo. Komaj čakam, da enkrat sprobam še na nebotičniku, kjer se baje sploh ne sliši prometa.
Za povedat sva kljub temu da sva se videle par dni nazaj, imele veliko. Danes bi res lahko kak nono rekel: ''Babe tiho sej bo še deževalo.''
So mi pa všeč vsi cvetovi, ki so raznih barv. Pa tudi nebo je bilo zvečer (po predavanju Pirc-Musar pooblaščenke) prijetne rdeče vesele barve.
Tudi za Bežigradom je bilo sonce. Sva se naklepetale, jaz sem še malo zamudila fax, a je k sreči V.I.P. gostja zamujala še huje, tako, da ni bilo panike. Ogledali sva si še teniske (obe sva za gležnarje).
Jutri pa bom kmalu doma.
Oh Bog se me usmili na jutrišnjem kolokviju!
P.S. Anchek moj (*****) mi2 pa čez vikend ponoviva pravljico!
Ona sanja o Ljubljani.....
Ona, ki sanja kot prispodoba verjetno po malem vseh nas, Ljubljana pa prispodoba skrite želje za katero si zamišljamo, da je ‘rešitev’. Ta pesem je majhno a zelo osebno darilo vam. Rad bi, da to razumete kot moj poklon ljudem, ki polno doživljajo mojo glasbo in so v teh čudnih časih ostali emocionalno živi - moj poklon vam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar