Lepo sem izkoristila dan. Po vztrajanju ob osemnajstostoletnih :o) filozofih zjutraj, sem se odločila, da jo tudi danes nekam mahnem. Včeraj sem šla čez Žabijski vrh s Canijem do Klopce, kjer sem se dobesedno skoraj pobunkala. Bilo je veliko listja, ki ga je na pot spihala burja, tako da sem dobesedno plezala čez skale. Uspelo pa nama je, in to prvič (odkar sva šla sama), da sva prišla celo pot brez vrvice. Malo sem tvegala in ugotovila, da je pravzaprav mali bolj spreten če ni navezan na mene. Pa pozabila sem sporočiti, da bi se morala v četrtek cepiti. Ob pregledu pa smo z Majo ugotovili, da ima Cani (kar vedno pravim) preveč z zobnim kamnom obložene zobe. Kodri so pač genetsko nagnjeni k večjemu nastajanju kamna, zato tudi redno ščetkanje in kvalitetne konzerve ne pomagajo. Ker pa je naš paglavček še tako razvajen, pri njemu tudi kostke za čiščenje zob, ki jih ponavadi normalni psi lahko glodajo, ne pridejo v poštev, saj vse takoj ven vrže. Tako je padla odločitev AD HOC da bomo cepljenje prestavili in pucali zobe, kar sem že dolgo odlašala, ker je pač psa treba uspavati. To je zelo škodljivo za njegovo telo, ker je bil že kot majhen tolikokrat pod narkozo, sem pa vse skupaj pretehtala in ugotovila, da je bolje, da to opravimo sedaj, ko je pes še zdrav in pri petih letih še ni tako tvegano, da bo zaradi narokze prišlo do česa hujšega (ali do tistega, kar si sploh nočem predstavljat). Ker je obstajala nevarnost, da se bodo bakterije iz zob spustile na srce in ga ogrozile :S sem le sprejela odločitev. Okoli enajstih so ga uspavali in z Majčo sva se zmenili, da me takoj po posegu pokliče. Psa sem pustila dol, dali so ga v boks in šla domov. Hvalabogu ni bilo zapletov in moram res obe veterinarki ISKRENO POHVALIT, ker sta delo opravili odlično, hitro in kvalitetno! Hvalabogu, da imamo tako dobre zdravnike. Dali sta mu minimalno potrebno narkozo, pravzaprav malo več, ker fant ni hotel spati! in na hitro in brzino spucali zobe. Ob dvanajstih so me že klicali da lahko okoli pol enih svoj kosmati in še nekoliko zaspani komad dvignem in peljem nazaj. Narkozo je prenesel dobro, zvečer pa smo tudi že papali in se igrali.
Kakor rečeno včeraj pa Klopca.
Primer kako se ne hodi v hribe pa bomo obravnavali zdaj. Sicer je bil zelo čist in lep dan, šla sem na Mrzli vrh in prav fajn je bilo, da je malo pihalo, ker je bilo kar toplo. Zgubila sem se na prvem odcepu, kjer sem vedela, da bi morala iti nižje, sama sem bila sigurna da ne bom zgrešila, pa se je izkazalo, da poti le ne poznam tako dobro. Jaz dostikrat falim iz razloga, da hodim v hribe z ljudmi in kot je v moji navadi (občutno preveč) govorim, ker sem pravo blebetalo. Potem pa nisem tako pozorna kje grem in naslednjič, ko sem sama, pridem do hudih odločitev. Dejansko sem se znašla sredi bodečega grmovja in se totalno popraskala po vsakem kvadratnem decimetru kože, ki jo imam. Kri je tekla v potokih (pesniška figura: pretiravanje), pa mi je vseeno ratalo prit nazaj na pravo pot in nadaljevati proti vrhu. Umes mi je še parkrat spodneslo (zaradi leda, ki se je skrival pod travo), a je bil razgled fantastičen. Najlepše pa je na vrhu. Imaš mir, ni nobenga in samo modro nebo brez oblačka, drevesa, hribi in par dveh prtičev. Prav lepo je bilo opazovati vse skupaj in ugotoviti, kaj je v življenju pravzapav pomembno. Ne odkrivam posebne in nove življenjske filozofije, dejstvo pa je da smo MINLJIVI. Jaz osebno veliko preveč energije trošim za nepomembne ljudi in probleme, ki so pravzaprav malenkostni v primerjavi s časom. Mogoče bi se le lahko vprašala, komu dejansko nekaj pomenim.
Come se questo tempo non fosse
passato mai
dove siamo stati
cosa siamo poi
confinanti di cuore solo che ognuno sta
dietro gli steccati degliorgogli suoi
sto pensando a te
sto pensando a noi.
